JENNIFER EM LISBOA

jst bi..

1. enga, ka bi me božu po laseh…

2. enga, ka bi mi zju3 skuhu kavico in mi zaželel kar se da lep dan..

3. enga, ka bi verjel vame, da mi lahko uspe še tisto nemogoče..

4. enga, ki bi se smejal z mano..

5. enga, ka bi skaku po oblakih in plaval po brezmejni reki…

6. enga, ka bi bil preprost..

7. enga, ka bi me pogledu globoku v oči in ne bi rabu čist nč rečt..

8. enga, ka bi me sam objel takrat, ka bi bla extra tečna…

9. enga, ka bi prenašu mojo trmasto in egoistično naravo..

10. enga, ka bi rolal z mano.. pel z mano.. plesal z mano..

11. enega, ki bi bil spontan..

12. enga, ki bi me polnil z energijo, ko bi mi je zmanjkovalo..

13. za piko na i.. pa še enga, ka mi ne bi razmesaru mojga srčka.. in ubil vsega mojga veselja do življenja..

si želim preveč?

Kako me spravit ob živce?

J: Ti je udobno?
S: Ja, hvala.
J: Saj te ne zebe, kajne?
S: Ne.
J: Ali ti je prevroče?
S: Ne, dobro se počutim.
J: Gotovo?
S: Ja.
J: Ali boš povedala, če kaj ne bo v redu?
S: Ja, seveda bom.
J: Obljubiš?
S: Obljubim.
J: Ali si prepričana, da tega ne praviš samo zato, da bi mi ugodila?
S: Ne, zares. Dobro se počutim.
J: Dobro. Ali pa bi raje šla kam drugam?
S: Ne.
J: Si čisto prepričana?
S: Ja.
J: Samo reci in lahko greva drugam.
S: V redu je, tukaj mi je čisto všeč.
J: Odlično. Naravnost odlično. Krasno. Fantastično. Ali bi mogoče raje sedla tja?
S: Ne.
J: Tam je zdaj prosto. Razen, če ti je ta miza bolj všeč.
S: Ne, res ni treba.
J: Veš kaj? Jaz bom sedel tjale, ti pa lahko ostaneš na tem stolu ali pa na mojem, mene ne moti. OK?
S: Ne.
J: Ali pa bi raje sedla tjale?
S: Ne.
J: Saj boš povedala, če bi?
S: aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa

zadnji post je bil fuuuul preveč nazaj in dejansko čist kontra vsemu ostalmu.. no, zdej začenjamo na novo

lani smo plezal na najvišje vrhove, se pobirali iz globokih jam.. skakali med puhaste oblake, jih lovili, iskali pot do zraka v nemirnem morju.. vmes smo skočili se malo levo in malo desno in zdaj smo tu.. za kar nekaj izkušenj bogatejši, nekoliko starejši.. tu in zdaj se prepuščamo toku, da nas odnese.. kam? kako? in zakaj? ne vem.. in tudi nočem vedeti.. saj se mu popolnoma prepuščam.. ker mu zaupam..

priznam, da je bilo zelo zanimivo leto.. veliko se je dogajalo, presenečale so me malenkosti, nepričakovani trenutki, izpolnitve želja.. kraji, ki so imeli čast občutiti en del moje prisotnosti so bili razni kraji na Portugalskem (Lizbona, Porto, Coimbra), v Španiji (Barcelona, Lloret de Mar), Italiji (Rim), na Hrvaškem (Zagreb, Biograd), en del švedske in danska prestolnica, vedno pozitivni Beograd.. med dogodki pa Rock otočec in Disconavtika.. no, da ne pozabim, na lestvico se uvršča tudi Cvetličarna, ki je v zadnji četrtini leta postala stalna petkova praksa.. potepanja so kul, delujejo relaxing in te napolnjujejo z energijo.. še posebej, če jih deliš z zelo dobrimi prijatelji.. te so namreč zlata vredni in jih za nič na svetu ne (pro)dam..

zdej, ka se odločam kaj bi, kje naj začnem, kako, s čim in zakaj.. sanjarim o idilični hiški, nekje v Toskani.. z zelenimi travniki okrog nje, cvetočimi rožami, vonjem lavande, kozarcem dobrega vina.. tko na izi.. samo jaz in narava, glasba.. in mir.. tisti spokoj, energija, ki prevzame telo in te obda z nepopisljivim občutkom.. najraje bi izginila tja.. tam pisala diplomo, po možnosti s prekrasnim razgledom na jezero ali reko.. spomnim se na prizor iz Love actually.. skodelica kave, nezaščiteni popisani papirji, ki letijo po zraku..

moti me današnja preobremenjenost ljudi z ostalimi.. z njihovimi življenji.. njihovimi navadami, veseljem.. ne maram foušije.. rada imam spontanost, rada se prepustim določenem toku, da me zanese nekam.. pa čeprav mogoče vem, da ni prav oz da se to “ne sme”.. ampak ne sme se le zato, ker oni tako pravijo.. kaj pa pravim jaz? premalo uživamo, preveč se obremenjujejo s stvarmi, ne znamo splezat na oblake in se jim prepustit.. ne znamo zapreti oči, najti tisto črno stvarco, ki nam skače v temi.. se ji prepustiti.. ne znano v miru spiti kave.. uživati v trenutku.. gledamo na to, kaj je drugim uredu, razmišljamo ali delamo prav.. znan cirat pravi: “Le desir de l’homme, c’est le desir de l’outre”.

vedno bolj se bojimo.. uživat.. uživat v danem trenutku.. puščamo, da ljudje manipulirajo z nami, nam na nek način podzavestno vsiljujejo mnenja, poglede, misli.. na koncu se zavemo, da smo pravzaprav zagovarjali mnenje nekoga drugega.. in ne več našega.. kam je ta šel? kje se je izgubil? med oblaki? ne.. tam nismo bili.. enostavno smo se ga znebili.. pustili nekomu drugemu, da pride v nas..

pri 22ih počasi končujem svojo študijsko pot.. naslov diplome je izbran.. nekaj literature izbrane.. delam prav? ne vem.. mogoče ne bi smela hiteti.. ampak meni se zdi da moram.. ali pa si to sama želim? hm.. rada bi nekaj pa ne vem točno kaj.. upam da tisti “nekaj” najdem.. če ne danes pa ju3.. saj se mi nikamor ne mudi.. do pomladi je še dolgo.. ravno danes je ponovno zapadel sneg.. in reakcije ljudi? “eh, spet muri ta sneg, spet bo treba kidat, vse je mokro, bedno..” pravzaprav je pa tako, kot si sam narediš.. in če si narediš, da ti sonce sije, čeprav je zunaj grozna ljubljanska megla in -15stopinj, je dan lahko lepši.. celo prelep.. ne v smislu pretiravanja, temveč v smislu občutkov, zaznavanj, počutja, vibracij, ki jih oddajamo.. če so te pozitivne, nam take nazaj vrača tudi svet.. če ne, se nam ne piše dobro.. slabo, nikoli ne vrača dobrega.. v redkih primerih pa še to samo navidezno.. priporočam poslušanje naslednjega kumada-še dobro, da ga je moja Mija našla, ker je res the best..

za konec pa še Smijem se od Jinxov.. pa lep večer še naprej..

iz bede v še večjo bedo..

že tko bl bedn dan, je na poti na šiht postal še bolj.. kot zmeri se do tja odpeljem z rolarji, ker mam tko do tja ene 5min, ampak učeri me je par sto metrov pred ciljem zbil avto.. meni nč, tebi nč, sem letela po zraku, v glavi mela samo to, da ne smem prletet na desno koleno, ker če ne bo spet ludilo.. no, tko sem si razbila levo koleno, desen komolc, popraskala trebuščka in postal mi je sam še bolj slabo.. voznik je seveda spizdu, tko ka je v navadi.. ampak useen sm mogla delat.. sm se kr dobr držala, dokler se nism v enmu trenutku zlomila, laufala na wc in cmerala.. in od tkt naprej nism mogla več strežt.. eh ja.. tak je život

Berljivo

Pred kratkim se mi je pojavila želja po branju knjig.. Sem šla do knjižnice in si sposodila knjigo španskega pisatelja Daniela Chavarria, z naslovom Adios muchachos. Zanimiva, hitro berljiva, kot v opisu piše-polna sprevržene spolnosti (glaven lik je namreč kubanska prostitutka, ki se s kolesom pelje po havanskih ulicah in lovi stranke), nepoštenih načrtov in mojstrskih zvijač. Skratka priporočam.

“Ko se je povzpela na sedež kolesa, se je lahko njena osvobojena zadnjica podala v akcijo, ena polovička dol, druga polovička gor, plink, plonk, in zasijala na lesketavem sedežu, nastavljenem tako visoko, da se je že zaradi poganjanja pedalov v omamnem kroženju sukala navzgor in navzdol.”

sobotna Ljubljana

je simpatična.. polovica julija je že za nami in za večino Ljubljančanov se je začel več ali manj zasluženi dopust.. ja, sezona traja tam nekje od 15.julija in vse do avgustovskega Marijinega vnebozetja.. V tem času je zato v prestolnici zelo malo domačinov, vendar jih zamenjajo vsemogoči turisti, trenutno se mi zdi, da so vodilni turisti z otoka (kot jih dostikrat imejuje znan slovenski novinarski poročevalec)..

in, ker je Lj vedno bolj turistično usmerjena, se to kaže tudi v razigranem in pestrem sobotnem dogajanju v samem središču mesta.. tokrat me je pot zanesla prvo na Gornji trg, kjer sem imela neke opravke, a je bila trgovina, ki sem jo želela obiskati žal zaprta (sicr pa je ura bila res okoli druge), vendar pa se je na celotnem trgu zato dogajala razstava slik našega glavnega mesta ter tudi kakšnih drugih podob, obenem pa so slikarji istočasno tudi izražali svoje občutke na platno.. zanimivo za videt.. no, pred Škucem so se pripravljali za večerno dogajanje, ki je v poletnih mesecih več kot pestro (razni koncertki, razstave, branja…) Ker pa sem firbec, me je nos odvlekel še v eno prijetno trgovino z nakitom-takšnim in drugačnim.. par let nazaj sem namreč v njej kupila modne dodatke za maturanca, danes pa je bil moj račun spet bremenjen za nekoliko € (natančen znesek naj ostane skrivnost), saj me je barvast lesen nakit tako pritegnil, da sem si nabavila zaloge za kar nekaj let.. no, ne zaradi količine, ampak bolj zato, ker nakit bolj poredko nosim med potjo do Magistrata je bilo vsepovsod polno lačnih in verjetno tudi žejnih turistov, ki so napolnili vse lokale v samem starem delu.. prav zanimivo mi je opazovati ljudi, njihove obraze, poteze, obleke.. no, ker sonce danes ne skopari s sijanjem in oblački ne krasijo neba, se mi je pojavila veeelika želja po sladoledu.. sem velika oboževalka le-tega, tako da se mu le redko lahko uprem.. je pač več kot dober, kaj nej na Prešercu tko nisem vedla kje naj si ga privoščim-levo na prestižni lokalici bivšega pločnika ali raje v Cacaotu? ampak, glede na to, da sem bila v zadnjem v zadnjem tednu ene parkrat (če ne tukaj pa na obali), sem se raje odločila za levega potem pa večna dilema kateri okus bi.. no, glede količine problema ni bilo-dve kepici v lonček, prvi okus je ponavadi rezerviran za jogurt (ki je btw tu zeeeelo dober), drugi pa je tokrat pripadel tiramisuju (tudi njami).. vmes se je ponudil še sam sladoledar, da najboljši jogurt je on sam in če ga želim sprobat, lahko pridem ob desetih in bo sami moj.. hja, škoda da ravno danes popoldan delam.. in ker je strogi del centra zaprt (ja, hvala Zoki), sem se vsedla na klopco na Tromostovju in opazovala mimoidoče ali pa oni mene.. neki od tega zagotovo.. polno turistov, ki so šušljali naokoli, slikali vsako malenkost (no, sej ne da sem sama kaj boljša na potovanjih) in pa do konca napolnici TIC (turistično-informacijski center) ter veselo skakljali naokoli z zemljevidki, na katerih so označene znamenitosti, ki sem jih tu splača pogledat.. sem hotla tudi sama it po enega, ampak me je dolga vrsta kaj kmalu odvrnila od tega, tako da sem raje nadaljevala pot proti kolesu, vendar tokrat ob Ljubljanici, mimo vseh lokalov-od abecedariuma do mačka in nekih novih še naprej od romea (neka čajnica, juice bar in pa river restavracija so zrastli tam, niti ne vem kdaj)..

Domov sem prišla polna dobre volje, nasmejana, nabita z energijo in pripravljena na ponovno kelnarjenje, s katerim nastopim čez dobre pol ure.. ja, danes bo še pestro popoldne in večer.. bomo vidl kam nas zanese.. upam pa, da bo ju3 tud tko luškano, da se bo dal še kej kufetkat kje v prijetnem centru, popoldan pa treba tko spet delat.. eh ja.. sem pa ugotovila, da vse stvari maljonkrat lažje delam odkar sem zaljubljena, tako da bo tudi to mačji kašelj zame..

no, letim.. radi se mejte

kratka razlaga

zadnje čase (skoraj) nič ne objavljam na blogu.. razlogi zakaj ne, se ne skrivajo v naslednjem seznamu:

- prenatrpan zadnji mesec na faxu, razne seminarske, izpiti, predstavitve,

- job, ja ko je le-ta v popoldanskem času in se ponavadi ne konča pred polnočjo, je potem pisanje bloga ob prihodu zadnja stvar, na katero pomislim,

- rock otočec 2008, na katerem je bilo fino fajn, fotke za radovedneže so dostopne na : http://www.facebook.com/album.php?aid=26872&l=aa2fa&id=580203448,

- sončk, poletje, veter v laseh, razne prireditve v lj, ždenje na kongrescu s pivcem v roki, kavica ob ljubljanici,

- pikniki, ki so zlo luštne zadevce in jih hočemo še več

- moj fant (ja, nisem več samska)…

Plani za poletje pa:

- morje konc mesca,

- barcelona in sardinija septembra,

- varšava enkrat, ko najdem ugoden let do tja ,

- beograd, mal romantiko zganjat na Kalamegdan ,

- še kakšen dan ali več njih na morju..

To je pa nekak to.. fajn se mejte kjerkoli že ste.. cya

The story of a grey bear with a blue nose

There was once a little brown teddy bear that was thrown out from an old small house. He was trapped amongst all the other unwanted things and couldn’t move.

Then, one day, a very, very cold day, something fell from the sky…

A little snowflake landed on the teddy bear’s nose and was then followed by many more. He began to get cold, very very cold indeed…

More and more snow fell. It was getting heavier and heavier. The little bear was now so cold that his nose started turning blue… So cold that his fur started turning grey. He was cold, unloved and all alone in the world, and felt very, very sad.

Winter finally passed and the weather got warmer. One beautiful spring, a little girl was playing near the old house when she spotted the grey bear in the pile of the unwanted things…

He was like no other bear she had ever seen and she pulled him out from where he was trapped. She dusted him down and lifted him high in the sky to look at him.

“A grey teddy bear… with a blue nose?” She thought. “How strange!”

The teddy bear wanted to cry. He thought she didn’t like him and would throw him back with the other unwanted things.

“But he’s lovely!” She continued. She had fallen completely in love with him.

She ran home as fast as her legs could carry her to see if her Grandma could patch him up, as a lot of his stuffing had fallen out and he was very much in need of repair.

She looked on as her Grandma replaced his stuffing and patched up his holes. His stitches had started showing where the fur had worn away but the little girl thought he looked perfect.

It was all cosy and warm in the little girl’s house and the bear now felt cosy and warm in his heart. However his nose was still blue and his fur was still grey and they would never return to brown. He was unique amongst teddy bears.

The little girl gave him a great big hug. She loved him more than anything else in the world… Her little, grey, blue-nosed…

… Tatty Teddy.

rezultat izmenjave

hja, informacija je že stara pa vseeno, naj bo javna v Lizboni sem nardila vseh 5izpitov, katere sem imela in nobena ocena ni segla pod 8 jeeeej, kok smo bli pridni.. dejansko mam še 4kredite viška, ki pa jih nekak ne morm nikamor kompenzirat, tok o tem prilagodljivem bolonjskem sistemu, ampak ok

no, zdej mam pa še 4izpite za letos za narest pa se mi še to ne da.. no, začetek izpitnega obdobja se je začel zelo obetavno, in sicer prfoks ni pršu na izpit.. za znort.. tud na mobitel se ni javu, nč od nč.. tko da zdej čakam kakšni so nadaljni napotki..  no, ampak se ne damo.. gremo z dvignjenimi glavami naprej proti ju3šnjemu

STAVE

stave so kul in zabavne.. z nekom se domeniš, kaj je predmet stave in kakšna je kazen za poraženca.. po izkušnjah sodeč, je kazen bolje v naprej opredeliti, drugače lahko pride do neprijetnih situacij in podobno.. torej, v času izpolnitve obveznosti je vse fino fajn, stvar se obne, ko se znajdemo v vlogi poraženca, no če smo zmagovalci, toliko bolje za nas.. vedno je bolje drugega opazovati pri izvajanju kazni, pri kateri ponavadi ne šparamo s hudobnostjo in izvirnostjo.. to je zabavno.. no, ni pa zabavno, ko se stvar obrne.. in je človeku nerodno pa išče miljon enih izgovorov zakaj tega ne bi izpolnil in podobno, ampak na koncu je stava le stava, in treba je priznati poraz.. no, meni to ne gre najbolje od rok, priznam sem raje v nasprotni vlogi, ko sem zmagovalka in se mi v glavi že vrtijo razne neumnosti in ideje za kazen.. ja, sem žleht, priznam no, pred kratkim sem izgubila stavo, kazen je bila vzgojna in je tudi najbolj gobčno deklico v Lj pripravila do tega, da je obmolknila in iskala 100 in 1 razlog zakaj tega ne bi.. ampak, na koncu sem nekako le uspela prepričati samo sebe, izpolnila kazen in na koncu še uživala.. zabavno jah, mogoče treba pa še kdaj kej stavit..